Gostje so pozdravili in domačin jih je povabil v hišo. Zgradba jim je že od daleč dajala občutek premožne družine in ko so vsi skupaj vstopili v notranjost, se je kmalu potrdilo, da jih občutek ni varal. Vhodna avla je bila prostorna, potem pa jih je domačin usmeril proti stanovanju, ki je bilo na razpolago za najem. Družina je namreč iskala bivališče za dalj časa in že na prvi pogled so čutili, da so našli, kar so iskali. Po nekaj minutah pogajanja so si segli v roko in najstarejši gost je vedel, da bo možakar držal besedo, saj je bil konec koncev župan mesta in ko sta prijetno kramljala po podpisu pogodbe, je najmlajši član delegacije na drugi strani hiše zagledal dekle. Njun pogled se je ujel samo za trenutek, ampak bilo je dovolj, da sta se nasmehnila drug drugemu. Sprožila se je iskrica zaljubljenosti, vendar tistega trenutka nista vedela, da se bosta njuni poti v bližnji prihodnosti združili v eno cesto, po kateri bosta skupaj hodila.
Albert Henrik Valli se je rodil 16. junija 1877 v švicarskem mestecu Würenlos in osnovno izobraževanje je končal v rojstnem kraju, potem pa se je izučil za arhitekta in pot ga je zanesla na Jesenice, ki so se v začetku 20. stoletja začele silovito razvijati predvsem zaradi širjenja železarskih obratov in izgradnje železnice. Ni znano, ali je sodeloval pri gradnji železniškega predora na Hrušici (1901-1906), vendar je na splošno dobro sodeloval z železnicami in občino, tako da je bila večina njegovih projektov bila povezanih z gradnjo ceste oziroma izgradnjo železniške infrastrukture. Ko je z očetom Karlom in mamo Lucijo na Jesenicah iskal primerno bivališče, so ga našli v hiši št. 17, ki je bila v lasti jeseniškega gostilničarja in župana Jožefa Klinarja, vendar se zgodba ni končala samo pri najemu stanovanja. Albert se je zaljubil v županovo hčerko Marijo in ko sta imela privoljenje obeh družin, sta se 7. januarja 1904 tudi poročila. Kmalu sta v zakonu dobila otroka in sicer dva sina: Albert Karl Jožef se je rodil 26. septembra 1904, medtem ko se je Karel Henrich Jožef rodil 27. junija 1909, poslovna uspešnost Alberta pa je kmalu omogočila nakup lastnega zemljišča in izgradnjo vile blizu železniške postaje v samem središču mesta. Vila Valli je bila zgrajena leta 1908 in ima danes naslov Cesta maršala Tita 13. Gre za čudovito secesijsko hišo na manjšem bregu ob glavni cesti, za njo pa je večji sadovnjak. Nekako istočasno je projekt za novo hišo naročil tudi zdravnik dr. Wolff, poročna priča Vallija, čigar vila se je zgradila na lokaciji pod današnjim TVD Partizanom, na žalost pa so jo podrli v 70-ih ali 80-ih letih prejšnjega stoletja. Lep izgled prve Vallijeve vile je očaral tudi farmacevta Ernesta Koželja, ki je pri Albertu naročil izdelavo načrtov in leto kasneje je bila v neposredni bližini prve Vallijeve zgrajena tudi Koželjeva vila, v kateri se sedaj nahaja razstavni salon Dolik. Sprednja stran je bila bolj namenjena lekarni, zato so bila okna večja, medtem ko je bil bivalni del bolj usmerjen proti dvorišču, kjer je bilo mirneje.
Družina Valli je živela srečno življenje in ravno ko sta otroka malo zrasla, se je zgodila tragedija. Marija je nenadoma zbolela za tuberkulozo, ki je pogosto razsajala pred več kot stotimi leti in umrla je 1. decembra 1910. Mož je organiziral veličasten pogreb, med povabljenimi pa je bila tudi tovarniška pihalna godba. Po uradni, do sedaj znani verziji, je Albert z otrokoma zapustil Jesenice po ženini smrti, na kar se je za njim izgubila vsakršna sled. Verjetno je res zapustil Jesenice, vendar samo začasno, saj smo v časopisih in arhivih nedavno našli dokaze, da se je vrnil v dolino med Mežaklo in Karavankami, kasneje pa je bil aktiven tudi v drugih slovenskih krajih. Tako se je leta 1913 ponesrečil na Bledu, saj ga je med vožnjo s kolesom zbil avtomobil in je bil posledično nekaj časa na bolniški. Bil je eden bolj izobraženih arhitektov na Gorenjskem in z lepimi vilami si je pridobil sloves, tako da mu strank ni manjkalo. Sodeloval je pri gradnji nove osnovne šole na Jesenicah, ki se je začela julija 1913 (na gradnjo so čakali celih 19 let; kasneje je postala gimnazija). Pred začetkom gradnje šolske stavbe so organizirali veselico in podjetju Holinsky-Valli-Regovec so zaupali stavbna ter betonska dela, tako da je Valli pustil sledi tudi v najlepši secesijski zgradbi na Jesenicah.
Našli smo tudi dokaz, da je 2. oktobra 1914 Rdečemu križu podaril 5 kron v humanitarne namene. Ker je Valli dobro sodeloval z železnico, je večji del časa med prvo svetovno vojno preživel na Jesenicah, saj je šlo skozi mesto kar nekaj železniških tirov v smeri Trbiža, Beljaka, Bohinja (Trsta) in Ljubljane, kar je avstro-ogrska vojska maksimalno izkoristila za logistiko in podporo enotam na fronti. Obstaja tudi podatek, da je bil Albert Valli izvajalec gradbenih del na železniški postaji v Kranjski Gori, kjer je zgradil tovorno halo in skladišče svetilk s prizidkom za les in premog, sodeloval je tudi pri gradbenih delih na železniški postaji v Trstu, časopisni oglas z 11. marca 1918 pa omenja, da se „išče ženska k starejšemu gospodu, ki zna kuhati, prati, gospodinjiti in delati na vrtu. Ponudbe poslati na Karl Valli, vila Valli, Jesenice.“ Leto dni pred oglasom je za vodenico namreč umrla Lucija Valli, Albertova mati, in vdovec Karl je posledično potreboval pomoč na domu.
In kaj se je zgodilo z Albertom po prvi svetovni vojni? Še vedno je bil prisoten na slovenskem ozemlju in njegove graditeljske sposobnosti so se preselile bolj proti osrednji Sloveniji in Štajerski. Kljub novi državi po letu 1918 je bilo dela dovolj in nekaj časa je začasno bival v ljubljanskem hotelu Union, kjer so ga na seznamu gostov označili kot “tujca”, za stalni kraj bivanja pa se omenja Celje. V letih 1922-1928 je Albert Valli živel predvsem v Celju, saj si je na Razlagovi ulici v Celju z Ano Petriček, znano slaščičarko, kupil večjo hišo, ki je bila v samem centru mesta. Ana je naslednje leto svoj delež prodala Albertu in se preselila v Ljubljano, kjer je odprla slaščičarno na Cankarjevi ulici (bila je znana po emonskih ali maxi rezinah), medtem ko je arhitektov sin Albert ml. hodil v mariborsko gimnazijo (1919-1920), kasneje pa še na trgovsko akademijo v Celovcu. Maja 1925 je fant v gorah pri Davosu mladi Angležinji iz Londona celo rešil življenje, kar je bilo objavljeno v časopisu Freie Stimmen.
Valli je hišo v Celju prodal leta 1928 in zdi se, da se je cela družina preselila v nemški Saarbrücken, ki je bil takrat pod francosko okupacijo. Ker se je pripravljal referendum o tem, komu bo pripadlo mesto, so Francozi močno vlagali v infrastrukturo in različne gradbene projekte, kar je privabilo tudi družino Valli. Zanimivo je, da sta oba sinova Alberta Vallija nadaljevala družinsko tradicijo v stavbeništvu, saj sta bila Albert ml. in Karl Valli prav tako arhitekta in gradbinca. Albert Valli starejši je umrl 11. junija 1941 v Saarbrücknu, njegov prvi sin Albert 5. januarja 1969 in mlajši sin Karl 6. januarja 1986. Tako oče kot tudi sin Albert sta umrla po 21. uri v 64. letu starosti. Arhitekt Albert Valli se po ženini smrti nikoli več ni poročil. Zdi se, da ga je smrt mlade Marije izredno potrla in ko smo delali analizo dogodkov, smo prek prišli do unikatnega spoznanja. Albert se je namreč poročil z Marijo 7. januarja, njun prvi sin je umrl 5. januarja, medtem ko je drugi umrl 6. januarja. Kot bi prek številk simbolično zaokrožili družinsko pot, ki sta jo s poroko začela Albert in Marija.
Ni nam uspelo najti niti ene fotografije Alberta Vallija kljub dejstvu, da smo kontaktirali skoraj 100 različnih ustanov in inštitucij v petih državah (Slovenija, Italija, Švica, Avstrija, Nemčija), vendar so zgoraj zapisani podatki dokaz, da je bil arhitekt na slovenskem ozemlju prisoten vse do konca 20-ih let prejšnjega stoletja in da je zadnje obdobje življenja preživel v Nemčiji, kjer je tudi pokopan.
Lepo bi bilo na Jesenicah v bližini obeh vil postaviti vsaj informacijsko tablo z osnovnimi podatki, tako da si bodo lahko obiskovalci od drugod, pa tudi domačini sami, prebrali kaj več o njegovi zapuščini. Alternativno bi lahko pod drevesom na stični točki med vilama postavili tudi klopco z njegovo skulpturo, ki bi pozdravila mimoidoče in ta del mesta naredila bolj zanimivega, kasneje pa bi lahko razmislili o Dnevu Vallija, kjer bi se na simpoziju lahko spomnili njegovega prispevka k razvoju Jesenic. Prihodnje leto bo 150-letnica Vallijevega rojstva. Priložnost za primerno obeležitev?
Če boste v bližnji prihodnosti dobili priložnost za sprehod od jeseniške gimnazije do lokacije, kjer se nahajata Vallijeva in Koželjeva vila, se ustavite za trenutek in si poskušajte ustvariti sliko Vallijeve družine, kako zapušča hišo in se v spremstvu igrivih otrok sprehaja po ulici. Mogoče se boste v tistem trenutku spomnili zgornjega zapisa in bogate arhitekturne dediščine, ki jo je Albert Valli zapustil na Jesenicah in drugod po Sloveniji.
Mi bomo pa nadaljevali z iskanjem njegove fotografije.
