Stal sem pred njim in razmišljal. Spomnim se ga še iz otroštva, ampak tokrat je bilo drugače in skozi glavo so mi šla vprašanja: Zakaj je sploh tu? Kaj je (bil) njegov namen? Jih je še več? Mnogo vprašanj, a (pre)malo odgovorov Vstopil sem vanj in si ogledal zadevo. Kmalu je bilo očitno, da gre za kakovostno gradnjo, saj je še vedno lepo ohranjen, hkrati pa so kraki vodili tako levo, kot tudi desno. Človek dobi občutek, da gre za bolj obsežno zadevo in nekaj tednov raziskovanja je domneve tudi potrdilo.
Jesenice so konec 19. in v začetku 20. stoletja doživljale gospodarski razcvet, zlasti po izgradnji železnice, ki je omogočila razvoj železarstva in prihod kapitala v Dolino. Posledično se je intenzivno gradilo in del gradbenega procesa so bili tudi podzemni rovi. Nekaj so jih naredili za železnico, v večini primerov pa so jih zgradili za Kranjsko industrijsko družbo in Železarno Jesenice ter v manjši meri kot zaklonišča. Kranjska industrijska družba je imela celo idejo pred drugo svetovno vojno narediti predor skozi Mežaklo in tako ustvariti pogoje za delni dotok Radovne na Jesenice v industrijske namene. Rovi so tema, ki je malo znana pri domačinih, saj literature skorajda ni, vendar so k sreči med nami še vedno ljudje, ki imajo dosti informacij, po doživetem pa si upam reči, da je teh podzemnih tunelov pri nas vsaj nekaj kilometrov in jih je najti po vseh Jesenicah, od Hrušice do Slovenskega Javornika.
Na dveh lokacijah bi lahko rekli, da obstajata kompleksa, čigar osnovna funkcija je bila zagotoviti varnost v primeru bombadiranja. Prvi kompleks zaklonišč v skupni dolžini cca. 300 metrov se nahaja blizu cerkve v t.i. Kolarjevem (Tramšakovem) parku v Centru II, drugi pa na lokaciji nekdanje tržnice za Murko. Po strahovitem bombardiranju Jesenic 1. marca 1945 je bil porušen dober del mesta in ravno na lokaciji pod cerkvijo se je porodila ideja o izgradnji tunelov, ki bi v primeru ponovnega bombardiranja ponudil vsaj osnovno zaščito za prebivalce, kar je dokaj logično, če vzamemo v račun nastanek hladne vojne po drugi svetovni. Tam so trije vhodi: eden je desno od cerkve in nedostopen javnosti zaradi ograje, drugi je v sredini (zaklenjen, tam ima komunalno podjetje Jeko svoje skladišče) in tretji je nasproti okrajnega sodišča, odprt in čudovito ohranjen. Drugi kompleks zaklonišč je na lokaciji nekdanje tržnice, kjer sta vsaj dva vhoda, prav tako odprta: levi je na samem koncu parkirišča (nad nekdanjim igriščem za mini-golf), drugi pa je na drugi strani, desno od lokala Nebesa.
Našli smo se tudi nekaj, na prvi pogled osamljenih vhodov, od katerih so nekateri zaprti (zaklenjeni), drugi so spet dostopni javnosti. Najbolj opazen je zaklenjeni vhod pri trgovini ŠTOF, saj se ga vidi z glavne ceste, drugi, dokaj večji se nahaja na Straži in je zaprt (baje so tam včasih testirali trdoto materialov za Železarno Jesenice), najbolj zanimiv pa je “trojček” Podmežaklo. Na Cesti 1. maja so trije vhodi, ki se nahajajo za stanovanjskimi objekti in že dolgo niso več v funkciji, največji del podzemnih kompleksov pa so zgradili na osrednjem območju Jesenic v času Jugoslavije.
To so t.i. energetski rovi, ki so služili za lazji dostop do električne in toplotne napeljave ter drugih energetskih sistemov v primeru težav, saj je imela Železarna Jesenice na vrhuncu več kot 7.000 zaposlenih in vsakršen izpad energije bi lahko stal podjetje veliko denarja. Rove smo našli na “pešungi” na Slovenskem Javorniku in Stari Savi, glavni vhod pa je nasproti kisikarne, od koder tuneli vodijo na eni strani do lokacije TUŠ-a, druga veja rovov pa se usmeri proti lokaciji Upravne enote. Iz druge roke smo prav tako izvedeli, da obstajata vhod v podzemnem delu dimnika na Hrenovici (na katerem so reklame) in pri stavbi v neposredi bližini Kolperna, tik nad sotesko Save. Ko se je rušila Aglomeracija konec 90-ih let in so nastajala nakupovalna središča, se je zagotovo del podzemnih rovov porušil oziroma zasul, ampak nekateri so še vedno tam. Lahko bi rekli, da ima celoten del Jesenic od InterSpara do “pešunge” še en, podzemni nivo, ki je nezadostno raziskan, še manj pa predstavljen javnosti.
Vhodi so v lasti podjetja Energetika jugoslovanskih železarn (?), sami rovi pa so v presenetljivo odličnem stanju. Visoki so cca. 2.2m, široki pa približno dva metra. Ponekod se vidijo smeti, ob nekaterih vhodih so tudi stvari, spet drugi so postali mini skladišča.
Hvala vsem, ki so pomagali pri odkrivanju še ene ne tako znane zgodbe pri nas, saj smo v treh tednih locirali 14 vhodov, vsem tistim, ki bi si pa radi ogledali rove malo bolj temeljito, pa svetujem, da to storite z dovoljeni, na varen način in v spremstvu strokovnjakov oziroma poznavalcev, da ne bi prišlo do kakšne nesreče. Varnost vedno mora biti na prvem mestu.
Škoda je, da je takšna zgodba pod preprogo. S privolitvijo lastnikov, z izdelavo projektne dokumentacije ter zagotovitvijo določenih sredstev bi lahko vsaj nekdanja zaklonišča pod cerkvijo ali blizu stare tržnice uredili ter z njimi obogatili turistično ponudbo.
Ne gre za nikakršno redkost, mnogo mest po svetu v podobnih kompleksih ponuja edinstvene zgodbe.
