“Žal mi je, ampak tega ne morem storiti. Naši predniki…”
“Vem, ni vam lahko. Ampak za boljši jutri naše skupnosti moramo prenehati s prelivanjem krvi. Že preveč jo je bilo prelite…”
“Hmmmm….res je. Imate mojo besedo, da bomo ustavili vse aktivnosti. Tudi mi smo utrujeni.”
Segla sta si v roke in pogajalec si je vidno oddahnil. Po nekaj mesecih težkih pregovorov mu je ponovno uspelo. Potem je segel v roko še drugi strani, na koncu pa sta to storili tudi obe družini, medtem ko je glavni akter s strani zadovoljno opazoval uspešen zaključek še enega poglavja, ki bi se sicer lahko razvil v katastrofo.
Anton Çetta se je rodil 3. januarja 1920 v Đakovici, kjer je končal osnovno šolo, medtem ko je srednješolsko izobraževanje zaključil v Tirani. V glavnem mestu Srbije je študiral romanske jezike in z diplomo v žepu se je posvetil preučevanju ter raziskovanju albanske kulture. Vse svoje življenje je potoval po krajih, kjer so živele albanske skupnosti in zapisoval je ljudske pesmi, mitološke zgodbe, pravljice, poezijo, balade, legende in v 35-ih letih svojega dela je izdal tudi 20 knjig. Kljub obsežnemu akademskemu delu in uspehu, ki ga je dosegel, mu je bilo na potovanjih po mestih in podeželju jasno, da je v krajih obstajal globok problem, ki je zaviral razvoj ter napredek skupnosti. Običaju, ki je hromil življenje, so pravili “gjakmarrja”, kar pomeni vzeti kri ali maščevanje. Šlo je za tradicijo, ki ima pojasnilo v tradicionalni družbeni kodi imenovani Kanon iz 15. stoletja, ki je sestavljena iz dvanajstih knjig in 1,262 členov. Kanon predstavlja okostje obnašanja in zaščita časti (besa pomeni zaprisega in na podlagi le-te so Albanci v drugi svetovni vojni rešili prek 2.000 Judov) je srčika spoštovanja v družbi. Če je nekdo napadel moškega določene družine, se je od le-te pričakovalo, da bo maščevala svojega člana v slogu zob za zob, ne glede na to, koliko let je preteklo. Dogajali so se primeri, ko so potencialne žrtve maščevanja zbežale v izgnanstvo, ali pa so se skrivale v posebnih, težko dostopnih stolpih, ki so imeli samo en vhod, hrano pa so jim vsak dan prinesli člani družine.
Ko so Otomani osvojili Balkan, so se bolj ali manj zadrževali v mestih, medtem ko so plemena v višjih predelih živela dokaj samostojno, ko govorimo o urejanju odnosov med člani skupnosti. Na pol avtonomija je omogočala nadaljevanje “gjakmarrje” v hribovskih predelih in po podatkih iz 18. stoletja je v okrožju albanskega Skadra skoraj 20% smrti med moškimi predstavljala ravno “gjakmarrja”, medtem ko je na Kosovu letno umrlo približno 600 moških iz istega razloga. Mnogi sistemi in posamezniki so poskušali izkoreniniti trdovratno tradicijo, ampak nihče ni dosegel takšnega uspeha, kot ga je profesor Anton Çetta.
Leta 1990 je ustanovil Gibanje za pomiritev ljudi in z neumornim trudom in stalno prisotnostjo na terenu mu je uspelo pomiriti 1.200 družin in naslednje leto (1993) na Kosovu in v Metohiji ni bilo niti enega primera “gjakmarrje”, kar se ni zgodilo nikoli prej v zgodovini.
Nezaupanje ljudi v pravosodstvo, nestabilne politične situacije ter vojna so oživeli običaj, vendar je Antonovo zastavo, ki jo je tako uspešno nosil nekaj let, prevzel imam (muslimanski duhovnik) Fatmir Latifaj v severnem delu Mitrovice. V 22-ih letih dela mu je uspelo pomiriti več kot 200 družin, ki jim vedno pove, da se morajo nesporazumi reševati na sodišču, saj edino tako obstajata konsistenca in enotni legalni okvir za iskanje rešitev.
Ko na splošno prebiram novice, me pogosto zmrazijo “informacije”, ki nimajo absolutno nikakršne dodane vrednosti ali koristi za širšo javnost. Kaj je jedla Kim Kardashian za kosilo, koliko sledilcev ima na Instagramu Selena Gomez in kakšni so najnovejši izzivi na Tik Toku…
V vseh teh letih niti enkrat nisem nikjer zasledil besedila o Antonu Çetti, pa bi si človek zaradi svojega empatičnega in uspešnega delovanja med ljudmi zaslužil Nobelovo nagrado za mir, kaj šele prisotnost v medijih, kjer bi bil lahko vzor prihajajočim generacijam.
Naj bo današnja objava skromni prispevek k ozaveščanju o tem plemenitem človeku in njegovih še bolj plemenitih dejanjih.
