Bolezen se je hitro širila v majhnih skupnostih na severu države, ki so bile daleč stran od večjih mest in posledično tudi od centrov nabave na različnih področjih. Kraj ima sub-arktično podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami, medtem ko so poletja kratka in ne preveč topla. Ljudje so tu od vekomaj živeli od ribolova in čeprav je mestece v času dogajanja, ko je postalo svetovno znano, imelo nekaj več kot dva tisoč prebivalcev, so se našli na naslovnih straneh medijev, saj je nevarna bolezen napadla njihove najmlajše, pred najhujšim pa so jih rešili vzdržljivi kosmatinci.
Kraj Nome v severo-zahodnem delu Združenih držav Amerike je bil pred stotimi leti skoraj nedostopen večji del leta, saj je morje zmrznilo od novembra do julija in parniki niso mogli pluti v ledenih razmerah, edina povezovalna pot (Iditarod) z jugom pa je vodila prek visokih gora, kar lahko na Aljaski predstavlja izziv celo poleti.
Decembra 1924 je edini zdravnik v mestecu, skupaj s štirimi medicinskimi sestrami, opazil prve znake davice v skupnosti. Gre za bolezen, ki napada predvsem otroke in zaradi nabuhlega vratu lahko pride do najhujšega, od tod tudi ime bolezni. Zaradi pomanjkanja zdravila in štirih smrtnih primerov med otroci je doktor naročil novo pošiljko, vendar je morje že zmrznilo in zaprlo vse dostope. Letala so se prav tako šele uveljavljala in nizke temperature so umaknile opcijo pošiljanja zdravil s pomočjo avionov in ko so mestni veljaki razmišljali o alternativi, se je nekdo spomnil pasjih vpreg, ki so bile takrat tradicionalno prevozno sredstvo. Sožitje med psi ter ljudmi ima na Aljaski dolgo zgodovino in skupaj so se prilagodili težkim vremenskim pogojem, kar jim je omogočilo transport tudi v času nizkih temperatur.
Izbrali so moštvo 20-ih izkušenih vodnikov in 150-ih psov, ki so v slogu štafete in v etapah ter na temperaturah tudi do 60 stopinj pod ničlo morali premagati 1.085km dolgo pot od kraja Nenane do prizorišča epidemije. Najbolj izkušen vodnik je bil Norvežan Leonhard Seppala, ki je imel v skupini tudi močnega in vzdržljivega psa po imenu Balto, pasme sibirskih haskijev.
Ko je prva skupina psov krenila na pot 28. janurja 1925, so tekli non-stop šest ur do naslednje točke, kjer je zdravilo prevzela naslednja ekipa, medtem ko je imel vodnik delno črn obraz zaradi arktičnih temperatur. Vodnik drugega moštva je imel ob prihodu na dogovorjeno točko zmrznjene rokavice na ročaju, tako da je prosil lastnika koče, kjer so ogreli za trenutek, da mu polije vročo vodo po rokavicah, kar je končno omogočilo odstranitev rok z vprege. Moštva vodnikov in psov so se menjala, ampak vsi so izkusili isto: vožnjo skozi snežne viharje, meglo ter po zamrznjenih predelih morja oziroma jezer, kjer se je včasih lomil led, kar so psi nagonsko začutili in so zato po potrebi spremenili pot. Najdaljšo pot je pretekla skupina psov pod vodstvom sibirskega haskija Toga, ki je naredila 420km, vendar je največjo publiciteto prejel pes Balto, ki je kljub temu, da je pretekel 89km, požel večji del slave, saj je ravno njegova ekipa prispela v Nome in neučakani medicinski ekipi predala pošiljko. Ko so prispeli na cilj, ni bila zlomljena niti ena ampula.
Vodniki in psi so skupno tekli več kot pet dni, njihov trud in izpostavljanje nevarnosti pa je zaustavilo širjenje bolezni med otroci in ameriškimi staroselci, ki so imeli šibkejši imunski sistem proti davici.
Psu Togu, ki je s svojim prispevkom mnoge otroke rešil pred davico, so lani postavili spomenik v kraju Poland Springs, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja, medtem ko je Balto svojega dobil v newyorškem centralnem parku.
