“Pomagajte nam! Zelo nas je strah, moža so mi že odpeljali!”
“Pomirite se, pridite sem, se bova pogovorila. Prepričan sem, da obstaja rešitev.”
Ženska srednih let se je ob čaju umirila, potem pa je neznancu, za katerega je slišala, da sledi moralnim načelom, le zaupala svojo zgodbo. Soproga so ji zaradi “napačnega” imena že aretirali, sedaj se je bala še zase in svoji hčerki. Možakar ji je potrdil, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči.
Andrej Tumpej se je rodil 29. novembra 1886 v Lovrencu na Dravskem polju in po mašniškem posvečenju je najprej deloval v Gradcu, potem pa se je preselil v Carigrad, kjer je postal učitelj verouka na avstrijski gimnaziji, po vrnitvi v domovino pa se je ustalil v Beogradu, kjer je postal župnik novonastale župnije sv. Cirila in Metoda na Čukarici. Priče so kasneje potrdile, da je bil duhovnik vesele narave in vedno pripravljen poslušati ter pomagati. Z začetkom druge svetovne vojne so bile kmalu številne slovenske družine izgnane na Hrvaško, v Bosno ter Srbijo, kjer je večjemu številu izgnancev pomagal najti zatočišče. Ampak če so bili begunci iz Slovenije v Beogradu v težkem položaju, je bilo Judom še težje. Judovska skupnost je v Beograd prišla v 15. stoletju, ko so jih iz Španije izgnail in so novo domovino na povabilo otomanskega sultana našli na balkanskem polotoku. Med njimi je bila tudi družina Kalef, ki je iz Toleda prišla v glavno mesto Srbije in v nekaj mesecih so se stabilizirali, potem pa so se lotili posla ter se začeli ukvarjati s trgovino. Pred približno stotimi leti se je eden od njih zaljubil v Slovenko, Antonijo Ograjenšek in ko sta se poročila, sta dobila novi članici družine, hčerki Rahelo in Matildo. Življenje v Beogradu je bilo pred vojno pestro in živahno, saj so se po vrstnem redu nizali koncerti, gledališke predstave in poroke, svoj delež k ponudbi pa je dodal tudi vedno bolj priljubljeni kino, ampak vse se je spremenilo z nemško okupacijo aprila 1941. Po silovitem bombardiranju je mesto dobilo gospodarje smrti in ravno Judi so bili med tistimi, ki so jih najbolj preganjali.
Ko je Antonija prisla do župnika Andreja, ji je obljubil, da jim bo pomagal. Uspelo mu je dobiti ponarejene dokumente in z njimi so v stalnem strahu živeli v župnišču, najmlajša Rahela pa je dobila novo ime: Breda Ograjenšek. Kljub hudim časom se je Tumpej trudil čim bolj organizirati aktivnosti v kompleksu in ustanovil je celo tamburaški orkester, imeli so celo mizo za namizni tenis, ampak med najbolj popularnimi je bilo petje v zboru, zlasti ga je vzljubila Breda, nevedoč, kaj ji bo prinesla prihodnost. In medtem ko se je župnik igral na orgle in na vse pretege trudil rešiti čim več ljudi, so ga nekega dne odkrili, tako da je bil zaradi ponarejanja dokumentov aretiran in mučen. Grozila mu je celo smrtna kazen, vendar ga je na veselje male Brede rešilo posredovanje sester usmiljenk.
Zanimivo je, da sta obe dekleti hodili v šolo, kjer je ravnatelj, Nemec in prijatelj župnika, poznal resnično identiteto punc, vendar ju nikoli ni izdal. Ko sta prišli iz šole domov, ju je župnik spodbujal k petju, saj je bila prav Breda talentirana, v zboru pa je neznansko uživala. K sreči se je vojna po štirih letih ustavila in druščina v župnišču na Čukarici, ki se je sestala z vseh vetrov, je bila spet svobodna. Andrej Tumpej, ki je sam sebe imenoval stari Balkanec, je ostal na relaciji Makedonija – Beograd vse do smrti, 5. marca 1973. Pokopan je v Beogradu.
In kaj je bilo z malo Bredo?
Deklica se je po vojni razvila v operno divo, ki je imala stalno mesto v beograjski operi in začela je nastopati širom sveta. Njeni nastopi na Dunaju, v Ameriki, Parizu, Beogradu in drugih evropskih mestih so polnili naslovnice časopisov, nikoli pa ni pozabila dobrote gospoda Tumpeja in če je po vojni vrnila svoj originalni priimek, je iz hvaležnosti zadržala ime, ki ji ga je dal župnik, tako da je nastopala z imenom Breda Kalef.
Po vojni, ko je Breda Kalef že postala znana in slavna operna pevka, je opisala Tumpeja s sledečimi besedami: “»Gospod Tumpej je bil naravnost fantastičen. Resnično je bil enkraten človek. Bil je človek – bolj kot kar koli drugega. Ne duhovnik, ampak človek, pravi človek. Poglejte, zelo dobro je vedel, da sva s sestro lačni, hrana pa je bila v tistih razmerah seveda strogo odmerjena. In vendar si je ob vsakem obroku od ust odtrgal kak grižljaj in nama potem prinesel rezino kruha več ali – tu in tam – celo kak košček kolača. … Bil je globoko moralna oseba. Od njega sem se naučila, da smo vsi ljudje enakovredni. Naučila sem se tudi, da je, kadar koli le moreš, treba pomagati tistim, ki so se znašli v stiski. In da je ljubezen do bližnjega tisto pravo vodilo, po katerem velja ravnati svoje življenje.«
O življenju Brede so posneli film z naslovom Tri zaobljube in pred smrtjo (pevka je umrla 23. februarja letos) se je želela župniku oddolžiti z vpisom na seznam Pravičnik med narodi, kar ji je naposled in po mnogih ovirah leta 2001 tudi uspelo, tako da je Andrej Tumpej eden od devetih Slovencev in Slovenk, ki se nahajajo na spisku inštitucije Yad Vashem, v njegovem imenu pa so v Jeruzalemu zasadili tudi drevo, ki predstavlja močno simboliko in globoko sporočilo.
Ko se je nekdo stabiliziral v življenju zato, ker mu je v preteklosti nekdo pomagal ali pa se mu je ponudila topla roka v težkih zgodbah, je situacija podobna metafori o sejanju semen, ki bodo nekoč zrasla in dolgoročno obrodila nove plodove, tako kot je Andrej Tumpej s svojo požrtvovalnostjo rešil življenje Bredi, njeni sestri in mami ter jim posledično omogočil uživati sadove največje človeške vrednosti, ki jo poznamo pod imenom življenje.
Ali kot pravi modrost:
»Nekdo danes sedi v senci zato, ker je nekdo, nekoč, posadil drevo.«
